V slovenščini se ime pasme kooikerhondje včasih prevaja kot nizozemski prepeličar ali nizozemski španjel. Če že, je bolj ustrezen drugi prevod, saj psi sodijo v skupino španjelov. Nikakor pa ni ustrezno poimenovanje prepeličar, saj to niso lovski psi in se nikoli niso uporabljali za lov na prepelice. To so delovni psi, ki so se na Nizozemskem uporabljali kot pomočniki pri lovu na race, vendar rac niso lovili, temveč so s svojim košatim belim repom vzbudili zanimanje rac in jih zvabili v pasti. Ime kooiker se nanaša na osebo, ki lovi race, hondje pa preprosto pomeni psiček. To je torej “psiček, ki pomaga osebi, ki lovi race”.
To so srednje veliki psi. Samci imajo plečno višino okoli 40 cm, samice pa so nekaj centimetrov manjše. Oblika telesa je bolj ali manj kvadratna.
Imajo elegantno, nežno oblikovano glavo z nekoliko zaobljeno lobanjo. Izraz je nežen, prijazen, gobček pa se postopoma preliva v obraz. Ušesa so srednje velika, visoko postavljena, viseča ob obrazu in prekrita z dolgimi nežnimi dlakami. Dlake po zunanjem robu ušes so črne, kar me zelo spominja na mojo prvo psičko, jazbečarko Vidro.
Kožuh je razmeroma dolg, bele barve z rdečerjavimi lisami. Psi menjujejo dlako vse leto, bolj izrazito pa ob spremembi letnih časov ali hormonskih spremembah (predvsem pri psičkah). Če običajno nosite svetla oblačila, ne boste imeli težav, sicer pa vam priporočam dobro krtačo za obleke 🙂
Ker sama preživljam veliko časa v naravi, me je sprva skrbelo, da bo pes z belim kožuhom stalno videti umazan. A očitno imajo ti psi neko samočistilno sposobnost. Ko se blato posuši, samo odpade iz gladkega kožuha in je pes spet čist. Psa je dobro redno krtačiti, razen tega pa ne potrebuje posebne nege.
Ker so to delovni psi, sta okretnost in hitrost v njihovi naravi. Zaradi njihove energičnosti in močne usmerjenosti na ljudi, so to odlični psi za agility ali druge pasje športe. Vendar pa ti psi ne potrebujejo neskončno ur aktivnosti in bodo prav tako srečni doma ob svojih bližnjih.
Ena značilna lastnost psov pasme kooikerhondje je njihova zadržanost do tujcev – tako do psov kot do ljudi. Nanje lahko lajajo in so sprva precej nervozni. Ko pa nekoga spoznajo, so zelo prijazni in crkljivi. Moja Bistra se zelo rada crklja v naročju, ne mara pa, da jo nekdo močno drži. To sem slišala tudi od nekaj drugih lastnikov kooikijev. Ta lastnost sicer ni problematična, res pa naredi obiske pri veterinarju nekoliko bolj stresne.
Zaradi občutljivosti glede stiskanja in držanja ta pasma ni najbolj primerna za družine z zelo majhnimi otroki. Če pa so otroci dovolj stari, da razumejo in spoštujejo osebni prostor psa, so čudoviti spremljevalci. Njihova energičnost se običajno dobro ujema z otroško razposajenostjo.
Ti psi so razigrani, pripravljeni na delo in se hitro učijo. Če jih boste dobro vodili, bodo zelo poslušni. Vedno priporočam, da pes vsaj nekaj časa obiskuje pasjo šolo. Tako dobi nove izkušnje, ko se mora lepo vesti in poslušati tudi zunaj domačega okolja, v bližini drugih psov ali motenj. Kooikiji večinoma niso glasni psi. Lajajo kot opozorilo, ko koga opazijo, sicer pa so pretežno tihi.